Preskoči na glavno vsebino

Darila, darila, darila ...


Čas je zrel, že spet stopamo v mantro, v glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta:

kaj boš kupil za darilo?

Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in rotila police, naj nam že pokaže tisto rešilno bilko, s katero bomo svojim dragim pokazali ... Le kaj jim bomo z darili pokazali? Jih bomo razveselili? Jih bomo nagradili? Jim bomo dali vedeti, da jih imamo radi? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti - da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali ljudomrzneži?

Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je konec z dragimi darili. Da bom kupoval - ali pa celo naredil - samo še drobne pozornosti, (1) ker imam manj denarja kot prejšnja leta, (2) ker imajo vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in (3) ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, ponavadi vedno gre v spirali navzgor, saj se vsako leto pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad kot sem ga imel prej. Pa ni šlo. Kljub vsem razumskim argumentom, ki jasno govorijo moji odločitvi v prid, vedno znova pred ogledalom obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab človek, ki ni dovolj radodaren. Le da mi tega ne pravi vest. To mi pravi družba, v kateri živim.

To mi je naredila miselnost, v kateri smo začeli človekovo dobroto enačiti z vrednostjo darila. Ali še bolje: da smo dobroto začeli enačiti z darilom samim. Zdaj si toliko vreden, kolikor in kako vredna darila dobiš, in si toliko dober človek, kolikor in kako draga darila kupuješ. Da ni res tako? Pa če bi vam draga oseba za Miklavža prinesla eno samo čokolado, vam jo dala, vas objela in poljubila - ne bi bili ob tem vsaj nekoliko razočarani?

Verjetno bi. Vsi bi bili. Kljub temu, da nam večina daril samo ustvarja balast. V trebuhu ali v stanovanju ali v življenju. Tisto, kar res potrebujemo, si kupimo sami. Razen tistega, česar se ne da kupiti. 

Tisto! Tisto je poanta daril in vsega, zaradi česar taki prazniki, kakršen je Miklavžev večer, obstajajo. Darila so samo nekakšen materialni pripomoček, da človeku damo tisto, česar se ne da kupiti. Da je nekaj, kar na to spominja. Nekaj, kar spominja na našo bližino. Samo to. In za to je dovolj tudi najmanjša malenkost.

Ampak vseeno bo težko. Vseeno bom stal pred ogledalom in si govoril, kaj vse sem (ali nisem). Mogoče pa je prav tako. Da bom videl, ali kupujem darila zaradi sebe ali zaradi drugih. Da bom videl, koliko je moja ljubezen sploh - ljubezen ...


Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni4. 12. 14, 22:12

    Odlično napisano, resnično ste zadeli "žebljico na glavico".

    Vendar resnična DOBROTA je med ljudmi celo leto in se ne meri po velikosti daril, sploh ne. Dovolj je že hvaležnost za telefonski klic kar tako, ko si se me spomnil, ne da bi kaj rabil ampak da bi povprašal, kako mi gre. Mislim, da je današnji svet vedno bolj lačen stvari, ki se jih ne da kupiti. Iskrenosti, pravega prijateljstva, objema, nasmeha, hvaležnosti, iskrenega pogovora o človekom notranjem svetu, mogoče tudi komentarja 2 stavkov, na to kar pišete... Seveda za vse to je potreben TRUD, potrebno je, da stopiš iz sebe. Kako je to včasih težko, ker mi udobje tako prija...
    Ampak navdaja me optimizem, da taki časi prihajajo, sicer zelo počasi in potihem, vendar bodo prišli. Časi, ko bo človek rabil človeka samo zato, ker JE in ne zaradi tistega, kar ima.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni5. 12. 14, 09:31

    Dragi g. Marko in 'Anonimni', en velik BRAVO za vaju in podobno razmišljujoče ljudi. To so TAPRAVE BESEDE, MISLI IN DEJANJA. Še en/a anonimni/a ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več